Prinos k naglasu u (novoj) slovenštini.

Čitao u sjednici filologičko-historičkoga razreda jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti dne 5. veljače 1890.

PRAVI ČLAN M. VAĻavec.

Naglas u participima.

a) u participu prezensa.

U krańštini.

Završetak toga participa glasi -óč- (=-ąštь), -jóč-, a naglas ima gotovo svuda na tom završetku i to otegnuti dugi: cvetóč ávð☎v, cvetóća, cvetóće, cvetočih itd. kad je značene neopredijeļeno; a kad je opredijeļeno, ima otisnuti naglas: cvetôči ó άvd☎v, cvetoča cvetôče itd. Taj završetak imaju glagoli bez nastavka u infinitivu, i s nastavkom ni od nô, i oni s nastavkom a u infinitivu, kojim je u prezensu nastavak e je: bra bere, pisa piše.

A osnove na suglasno.

cvet: cvetočo: rvn. 2 305 zemļa z vso cvetočo spomladjo je le podnožje negovo.

gred: gredóč: rog. 2 423 po katerim gredóč prišli so v tajste ty martirniki. škriń. modr. 2 3 naše živlene prejide kakòr mnemo gredóč oblák. rvn. 1 270 ti bo dal gredóč denarje. gredóča : škriń. modr. 2 5 naš čas je kakor memo gredóča senca. - gredôčo: škriń. sir. 1 3 kdó je vsem rečem naprej gredóčo modrost božjo pregledùval? gredóčega: rvn. 2 285 je na figovo drvó zlézil viditi ga memo gredóčiga. gredóčimu: rvn. 1 106 po ňivah svojiga soseda gredóčimu ti je z rokó klasja vsmukniti prpušeno. gredočim rvn. ber. 39 prodajmo ga mémo gredóčim kupcàm.

R. J. A. CX.

1

mog: mogoče ravn. 1 36 vérje, de je clo pepél negoviga sina oživéti mogoče bogú.

nes: nesóč: rvn. 1 113 Mózes gré iz gore nesóč postavo na dveh tablah v roki.

pek: pekoči: rvn. 1 100 spet je huda sila zlasti v hudi pekoči pušavi.

rek: rekóč: rog. 2 267 pisal je Theopistae rekoč : ... škriń. pridg. 1 16 jest sim govoril rekóč: . . rvn. 1 34 strán gré rekóč: ne morem ne gledati vmirati otroka. preš. 39 svaríl jo je rekóč: ako boš pr ôkni stála.. hišo bódem ti ográdil.

seg: segóčega: rvn. 2 192 koļko v srce segóčiga ima v sebi ta prgodba!

tekoče

tek tekoč škriň. modr. 5 5 vse to je prešlú kakòr memu tekoč tekár. tekóča: rog. 2 331 pride h nym ena tekoča kamela. rvn. ber. 163 sapa je tekoča stegļiva stvar. tekočo škriń. pridg. 11 1 vrzi tvoj kruh v memu tekočo vodó. rvn. 2 111 voda, ktiro mu jez dam, bo studenic vode v ňem tekoče v večno živlene. škriń. sir. 24 40 jest modróst sim tekoče vode vùn točila. lev. žup. 97 vsako poslopje dobode število zaporedoma tekoče.

vr: vroč (kao adj. calidus): rvn. 1 101 hvaležni bodimo bogú koļkor krat se z vode mrzlim požirkam kak vroč dan ohladimò. žr: žróč: rvn. 1 178 ogeń žróč je pred nim.

Uz -oč dolazi i -eč (=ęštь); to eč ima u sing. nom. i ac. masc. indef. kratki otisnuti naglas: derềč, u ostalim oblicima ima u neizvjestnom značeňu otegnuti dugi, u izvjestnom otisnuti dugi naglas.

bod: boděč: rog. 2 267 trnast inu bodeč je stol rimskiga papeža. bodeča: preš. 166 ne straši već je trnovka boděča.

cvet: cvetéče: preš. 181 glédam spét v obličje ti cvetéče (može biti i: cvetêče).

der: dereči: ravn. 2 159 znotraj so derěči volkovi. -- deréča: rvn. 1 55 i ber. 40 zvér deréča je mojiga Jožefa raztrgala. deréče preš 96 v Save deréče valóv tam vrtínčinah smrt te zasáči.

U ugarskoj slovenštini.

Naglas je i tuj u svim oblicima na -oč, koje glasi: ouč, jer je dugo:

bod: bodouči: küz. mat 7 11 či za to vi, hüdi bodouči, znate dobre dári dávati deci vašoj, od koga bole oča vaš. bodóuča: nagfl. 44 imenüjte že eti vu šouli bodouča vsa dugovaňa.

--

:

bodóučem nagfl. 144 kama ga tak na tabli bodoučem rovati pisati mam?

id: idóuči: küz. mat. 2 8 gda je pa nájdete, nazvejstite mi, da je i jas tá idouči molim. idóuča (dual): küz. mat. 8 28 pribejžala sta k nemu dva vragometna z grobouv vö idouča. — idóučega : küz. mat. 3 16 vido je dühá božega doli idoučega na ňega.

mog: mogóuče: küz. mat. 24 24 dávali bodo znamejňa velika i čuda, naj zapelajo, či bode mogouče, i te odebráne; 17 20 nikaj ne bode nam nemogouče.

rk (za rek): rkóuči küz. mat. 1 20 angel gospodnov se je nemi skázao rkouči: Jožef, ne boj se. - rkóučega: küz. mat. 2 17 teda se je spunilo, ka je povejdano od Jeremiáš proroka rkoučega: glas je v Rami slišan. — rkóučem: küz. mat. 1 22 ka je povejdano od gospodina po proroki rkóučem: ovo, dejva bode noseča i porodi sina. tek: tekouče: nagfl. 70 dajmo tak že li same s ti dotéc dávani ob sebi tekouče náshaje. tekóučem: küz. jan. ozn. 12 15 vlijála je ta kača za tov ženouv z vüst svoji vodou liki eden potok, da bi jo tak po bistro tekoučem potoki zgrábila. tekóuči(h): nagfl. 22 zdržétek do eti mao tekouči zgovárjań je zadosta na tou.

živ: živóuči: küz. jan. ozn. 1 17-18 ja sam te prvi i te slejdni i te živouči i bio sam mrtav. živóučega: küz. jan. ozn. 4 12

molili so toga živoučega na veki veke.

Rijetko dolazi -éč za -ouč.

rast: rastéče küz. mrk. 4 8 drügo (semen) je spadnolo vu dobro zemlo i dalou je sáda gori zidouče i rastéče.

U kajkavštini.*)

Za -oč, što se sveudi dobrahno govori, obično je uč. Naglas je u glagola bez nastavka u inf. gotovo samo na na -uč, u sing.

*) Maretić pravom u Radu CVIII str. 78 kudi one, koji u hrvatskoj kńizi pišu: francuština, čakavština, kajkavština itd. za lijepo hrvatski: francuski jezik, čakavsko, kajkavsko narječje itd. jer u hrvatskom jeziku nijedna riječ na -ština ne označuje jezika ili narječja. Ja pišući ove rasprave: prinos k naglasu u (novom-)slovenskom jeziku upotrebļujem riječi slovenština, kajkavština jedno s toga što je kraće reći kajkavštine nego kajkavskoga narječja, a drugo i naj više s toga, što sam držao, da je onako dobro hrvatski kazano, jer sam držao a i sada držim, da u slovenskom jeziku u Krańskoj nije a gotovo ne može biti čehizam, kad n. pr. biskup pokojni Ravnikar u predgovoru knige izašle u Ļubļani god. 1815. s naslovom: zgodbe svetiga pisma, prvi del u predgovoru piše: „vi imate še bol nepokaženo krajnšino; vučėni radi nemšino, latinšino ali lahovšino vmes brodijo in tudi clo krajnsko besedo tako

nom. masc. obično otisnuti ređe otegnuti dugi; u ostalim oblicima otegnuti: budûč ređe budúč, budúča, budúčega itd.

bud: budúč: gašp. 1 725 budúč oni vragi mrski i odurni, klaňaj im se ti. budúča gašp. 1 347 kraļ budúča znajúći dojde. budúčega: gašp. 1 412 z ovim činom budúčega sebe čuvara obznani marianskoga. - budúčeh: gašp. 1 351 budúčeh Kristuša mučenikov je se doteknula.

cvet: cvetúči: gašp. 1 343 jošće vu cvetúči dobi proti morskem razbojnikom tabor podigne. cvetúča: gašp. 1 341 Priska bila je cvetúče gašp. 1 20 po velikom čudu cvetúče šibe dal je ňu zaručiti Jožefu.

vu télu cvetúča.

gnet: gnetúči: petr. 126 gda bi zašel bil Ježuš vu hižu poglavnikovu te bi videl bil vnožinu ļudi gnetúči se, reče: odstupete. griz: grizúče krist. nač. 41.

id: idúč petr. 35 kó (seme) je opalo međ tŕňe, jesu oni, ki su čúli te pred pazkami i bogáctvom idúč zadávļaju se. — idúči petr. 3 anda búdu videli sina človečjega idúči vu oblake. idúču: gašp. 1 415 opazi d. Mariju oposred med dvemi angelmi vu cirkvu idúču. idúčega petr. 37 gda bi čul bil množinu ļuctva mimo idúčega, opita, kaj bi to bilo, idúčemu gašp. 1 433 sam je povedal, kaj se je nemu vu Damask idúčemu pripetilo. idúčem: petr. 27

Jezus za sobom idúčem reče:...

jed: jedúč: gašp. 1 583 ovdi obodva skupa trave i koréne jedúč žitek sprovodili jesu. jedúči: petr. 150 v one pák hiže stójte jedúči te pijúči. jedúčega gašp. 1 643 ovak nega ogovárjati priliku zadobe kak ti meso po petkeh jedúčega. — jedúčoj gašp. 1 780

po ptuje stavijo, de praviga Krajnca všesa bolé". Za tim dolazi tako u Prešerna (izd. 1849.) str. 100 „lej, v knigah ńih je tól'kań lúlke ptúje med lépo, čísto sláv❜šno zasejáne, de je nobên puríst več ne izrúje; al' búkev náše krájnšne spakedráne pešíčico denímo na ogňíše, prerôjen fênis číst de 'z ôgna vstáne" i str. 112 Krempeļnu: „nísi je v glávo dobil, si dobíl le slovéńšino v krémple". Iz Ravnikara i Prešerna biće u Miklošića II 134: nêmščina lingua germanica, slovênščina lingua slovenica. Gotovo ne vjerujem, da je Ravnikar to dobio iz českoga jezika, a nikako ne, da je tako na česku učinio g. 1651. biskup zagrebački Petretić, ili onaj, koji mu je predgovor ponašio, gdje se čita: „ja sem včinil po mudreh redovneh Judéh i pastireh cirkveneh naj prvle réči sveteh evangeliomov (kii su vu slovenskom orsage okolu godišča obični i navadni) iz dijačkoga te vugerskoga textuša na naše pravo slovensko zagrebečko slovo pravdeno prenesti od réči do réči, gde je bilo moguče te je slovenščina prepustila". Zar se nije na dva razdaleka mjesta među Česima i Slovencima, pa na pokon za što ne i među Hrvatima razviti moglo jedno te isto za istu neku osječanu reci potrebu?